(it. Basilica di San Marco) je glavna beneška katedrala in najboljši primer bizantinske arhitekture. Povezana je z doževo palačo, saj je v preteklosti služila kot doževa osebna kapela. Od leta 1807 je sedež beneške partriarhije. Nadimek “Chiesa dOro” je dobila v 11. st., saj je večji del notranjosti okrašen z zlatom.
Beneška katedrala prikazuje zlitje orientalske in evropske arhitekture. Zgrajena je bila, da bi hranila posmrtne ostanke zaščitnika Benetk (svetega Marka). Sarkofag so Benečani leta 828 pretihotapili iz grobnice v Aleksandriji in jo prenesli v baziliko, katera je bila kasneje uničena v požaru. Sedanjo podobo je dobivala od začetka gradnje 832 vse tja do 19. stoletja. Prvotna stavba izvira s konca 11. stoletja (arhitekt neznan), kupole so iz 13. stoletja, medtem ko je okrasje dobila v kasnejših stoletjih.
Štirje pozlačeni konji nad glavnim vhodom so bili izdelani v Rimu v 4. stoletju z namenom, da bi se dvignili nad rimski slavolok v Kostantinoplu, vendar so jih Benečani med križarskimi vojnami zaplenili in odpeljali v Benetke. 600 let so krasili pročelje bazilike, dokler jih niso zaplenili Francozi, katere so po napoleonovih vojnah vrnili v Benetke leta 1815. Originali se zaradi onesnaženega zraka hranijo v galeriji, na njihovem mestu pa stojijo kopije. Tako je postala bazilika okrasni simbol trga in celotnega mesta.
Bazilika je bila skoraj tisoč let doževa zasebna kapela, šele leta 1807 je postala Beneška katedrala in hkrati simbol zelo razkošne stavbe z obilico mozaikov iz 13. stoletja.
Na vrhu pročelja stoji podoba Sv. Marka in angelov iz 15 stoletja.
